Prilagoditev transfernih cen in DDV: kje je meja med spremembo cene in plačilom za storitev?
Prilagoditve transfernih cen ob koncu poslovnega leta so pogoste, vendar niso le vprašanje davka od dohodkov pravnih oseb. Ključno je tudi, kaj prilagoditev dejansko predstavlja z vidika DDV.
Prilagoditve transfernih cen ob koncu poslovnega leta so v mednarodnih skupinah zelo pogosta praksa. Njihov namen je praviloma zagotoviti, da rezultati povezanih družb ustrezajo politiki transfernih cen in načelu neodvisnega tržnega pogoja. Vendar prilagoditev transfernih cen ni zgolj vprašanje davka od dohodkov pravnih oseb. Pomembno je tudi vprašanje DDV: kaj takšna prilagoditev dejansko predstavlja z vidika obdavčitve?
Vprašanje je še posebej pomembno pri skupinah, kjer ima lokalna družba določeno ciljno donosnost. Če ima na primer lokalna družba vlogo rutinskega distributerja in je njena ciljna operativna marža 3 %, lahko skupina ob koncu leta izračuna razliko med dejansko in ciljno maržo ter izvede prilagoditev transfernih cen.
Z vidika transfernih cen je takšen pristop lahko povsem običajen. Z vidika DDV pa se postavi drugačno vprašanje:
Ali prilagoditev transfernih cen predstavlja plačilo za določeno dobavo blaga ali storitev oziroma naknadno spremembo cene že izvedene transakcije?
1. Prilagoditev transfernih cen ni samodejno predmet DDV
Pri presoji je treba ločiti dve vprašanji.
Prvo je vprašanje transfernih cen: ali je bila cena oziroma razporeditev dobička med povezanimi osebami določena v skladu z načelom neodvisnega tržnega pogoja?
Drugo je vprašanje DDV: ali je bilo za plačilo opravljeno blago ali storitev oziroma ali prilagoditev predstavlja spremembo davčne osnove že izvedene dobave?
Dejstvo, da je določen znesek izračunan na podlagi politike transfernih cen, samo po sebi še ne pomeni, da gre za plačilo za storitev, ki je predmet DDV. Za DDV je bistvena neposredna povezava med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.
2. Kaj je odločilo Sodišče EU?
V zadevi Stellantis Portugal (C-603/24) je portugalska družba delovala kot distributer vozil povezanih družb. Njena donosnost je bila določena z vnaprej dogovorjeno ciljno maržo. Ob koncu leta se je izvedla prilagoditev, katere namen je bil zagotoviti doseganje dogovorjene ravni dobičkonosti.
Pri izračunu so bili med drugim upoštevani tudi stroški popravil vozil. Portugalski davčni organ je menil, da je mogoče del prilagoditve povezati s storitvami popravil, ki jih je distributer opravljal za povezane družbe, zato naj bi bila prilagoditev predmet DDV.
Sodišče EU je poudarilo, da mora za obdavčitev storitve obstajati neposredna povezava med konkretno opravljeno storitvijo in prejetim plačilom.
Ker prilagoditev ni predstavljala neposrednega plačila za konkretne storitve popravil, temveč je bila namenjena predvsem zagotavljanju določene ravni dobičkonosnosti distributerja, sama vključitev stroškov popravil v izračun ni pomenila, da je prilagoditev predstavljala plačilo za te storitve.
3. Sodbe ni mogoče razumeti kot pravilo, da prilagoditve niso predmet DDV
Pri uporabi sodbe je potrebna previdnost. Sodišče EU ni odločilo, da prilagoditve transfernih cen kot takšne niso predmet DDV.
Odločilna je narava konkretne prilagoditve.
Če med družbama obstaja pravno razmerje, v katerem se ena družba zaveže opraviti določene storitve, druga pa se zaveže za te storitve plačati, je lahko prilagoditev dejansko plačilo za opravljene storitve in je zato lahko relevantna za DDV.
Drugačna je situacija, kadar prilagoditev predstavlja naknadno spremembo cene blaga, ki je bilo že dobavljeno. V tem primeru je treba presoditi njen vpliv na davčno osnovo prvotne dobave.
4. Kaj to pomeni za podjetja?
Predstavljajmo si skupino, v kateri matična družba dobavlja izdelke lokalni povezani družbi, ki jih prodaja na svojem trgu. Lokalna družba je rutinski distributer s ciljno operativno maržo 3 %. Če je njena dejanska marža ob koncu leta samo 1 %, skupina izvede prilagoditev, s katero rezultat približa 3 %.
Takšna prilagoditev je lahko z vidika transfernih cen ustrezna. Vendar je treba pri DDV ugotoviti, ali gre za spremembo cene blaga ali za plačilo za konkretne storitve.
Odgovora ni mogoče določiti samo na podlagi naziva dokumenta. Pomembni so pogodbeno razmerje, dejanska vsebina transakcije, način izračuna in ekonomska narava prilagoditve.
5. Prilagoditev zahteva usklajen pristop
Pri pripravi prilagoditve transfernih cen je zato treba že vnaprej povezati:
Pogodbo → dejansko poslovanje → analizo transfernih cen → izračun prilagoditve → računovodsko obravnavo → račun oziroma dobropis → DDV obravnavo.
To je pomembno tudi pri pogodbenih proizvajalcih in storitvah znotraj skupine. Če prilagoditev spreminja ceno proizvodnih ali drugih storitev, je treba presoditi njen vpliv na prvotno obračunane transakcije.
Sodba Stellantis je zato pomemben opomnik, da prilagoditev transfernih cen ni samo tehnični izračun, s katerim se ob koncu leta popravi marža. Za pravilno davčno obravnavo je treba razumeti, kaj prilagoditev dejansko predstavlja.
Za podjetja, ki poslujejo s povezanimi družbami, je zato priporočljivo, da se vprašanje DDV obravnava že pri načrtovanju in izračunu prilagoditve transfernih cen, ne šele ob izdaji računa ali dobropisa.
Opomba: Davčna obravnava konkretne prilagoditve transfernih cen je odvisna od dejanskega stanja, pogodbenih določil in veljavne zakonodaje. Sodbe Sodišča EU ni mogoče razlagati kot splošno pravilo, da prilagoditve transfernih cen niso predmet DDV.
Vir: Sodišče Evropske unije, zadeva C-603/24, Stellantis Portugal – Comércio de Automóveis, S.A., sodba z dne 13. maja 2026.