Umetna inteligenca postaja vprašanje transfernih cen. A morda ne iz razloga, ki ga večina pričakuje.

Ko slišimo »umetna inteligenca in transferne cene«, je prvi odgovor avtomatizacija.

Hitrejše primerjalne analize. Boljša analiza podatkov. Avtomatizirana dokumentacija. Učinkovitejše zagotavljanje skladnosti.

Vse to je pomembno – vendar je morda manj zanimiv del zgodbe. Bolj temeljno vprašanje je:

Kaj se zgodi, ko umetna inteligenca spremeni samo poslovanje?

Predstavljajte si mednarodno skupino podjetij, v kateri določanje cen, prodajne odločitve, napovedovanje, analiza strank ali deli poslovodnega poročanja vse bolj temeljijo na podpori umetne inteligence – ali pa jih ta celo izvaja. Funkcije, ki so jih nekoč opravljali ljudje, so lahko zdaj odvisne od algoritmov, podatkov, modelov in tehnologije. S tem se spreminja tudi razprava o transfernih cenah.

Ni več dovolj vprašati:

»Kdo opravlja funkcijo?«

Vse pogosteje se moramo vprašati:

»Kje se ustvarja ekonomska vrednost – in kdo nadzoruje vire, ki jo ustvarjajo?«

Analiza funkcij, sredstev in tveganj v dobi umetne inteligence

Tradicionalno se je analiza funkcij, sredstev in tveganj (FAR) osredotočala na:

Ljudje → Funkcije → Sredstva → Tveganja

Ko umetna inteligenca postaja sestavni del poslovnih procesov, se ta slika lahko zaplete:

Ljudje + Sistemi umetne inteligence + Podatki + Algoritmi + Intelektualna lastnina + Odločanje + Tveganja

To ne pomeni, da umetna inteligenca samodejno ustvari vredno neopredmeteno sredstvo ali spremeni razporejanje dobička. Pomeni pa, da so se dejstva morda spremenila. Pri transfernih cenah so dejstva pomembna.

Umetna inteligenca lahko postavi pod vprašaj tudi izbiro preizkušane stranke

Družba A razvije platformo za določanje cen, ki temelji na umetni inteligenci. Družba B jo uporablja pri lokalnih prodajnih dejavnostih.

Družba B je lahko videti kot rutinski distributer. Kaj pa, če lokalno uči model, razvija lastne podatkovne zbirke, prilagaja algoritme, na podlagi umetne inteligence sprejema pomembne poslovne odločitve ali razvija pomembne lokalne funkcionalnosti? Vprašanje je, ali jo je še vedno ustrezno opisovati kot družbo z rutinskimi funkcijami.

To lahko vpliva na celotno verigo analize transfernih cen:

Opredelitev družbe → Preizkušana stranka → Metoda → Kazalnik donosnosti (PLI) → Primerjalna analiza → Plačilo po neodvisnem tržnem načelu

Prav zato je vredno spremljati tudi razvoj razprave OECD o storitvah znotraj skupine. Izhodišče je natančna opredelitev dejanske transakcije in opravljenih funkcij, ne pa vnaprejšnja predpostavka o določenem modelu plačila ali preizkušani stranki.

Za svetovalce je lahko izziv preseči letni cikel primerjalna analiza → dokumentacija → skladnost in preiti k stalnemu spremljanju razvoja poslovanja.

Za podjetja je morda najkoristnejše vprašanje:

Ali umetna inteligenca zgolj poceni obstoječo funkcijo – ali pa spreminja, kdo jo opravlja, katera sredstva se uporabljajo, kje se sprejemajo odločitve in, navsezadnje, kje se ustvarja vrednost?

Tu umetna inteligenca preneha biti zgolj tema informacijske tehnologije in postane vprašanje transfernih cen.

Kako vidite nadaljnji razvoj?

Bo umetna inteligenca predvsem povečala učinkovitost zagotavljanja skladnosti na področju transfernih cen – ali pa nas bo prisilila, da ponovno razmislimo o tem, kako izvajamo analize FAR in razporejamo dobiček znotraj mednarodnih skupin?