Transferne cene: od letne dokumentacije do konstantnega upravljanja tveganj

Transferne cene so se v zadnjih dveh desetletjih iz razmeroma ozkega področja davčne skladnosti razvile v pomemben del upravljanja mednarodnih skupin. Nekoč je bila glavna naloga priprava dokumentacije in primerjalne analize, ki naj bi upravičila cene med povezanimi osebami. Danes tak pristop pogosto ne zadostuje več. Zaradi hitrih sprememb poslovnega okolja, zahtevnejših davčnih pravil in večje razpoložljivosti podatkov morajo podjetja transferne cene obravnavati kot stalen proces, ne zgolj kot letno dokumentacijsko obveznost.

1. Od lokalnih pravil do skupnega mednarodnega okvira

Razvoj področja je pomembno zaznamoval projekt BEPS, ki sta ga leta 2013 začela OECD in skupina G20. Njegov cilj je bil omejiti preusmerjanje dobička in zagotoviti, da je obdavčitev bolj usklajena z dejanskim ustvarjanjem vrednosti.

Eden pomembnejših rezultatov je bila širša uveljavitev tristopenjske dokumentacijske strukture: glavne dokumentacije (Master File), lokalne dokumentacije (Local File) in poročanja po državah (Country-by-Country Reporting oziroma CbCR). Ta okvir je povečal preglednost poslovanja mednarodnih skupin in davčnim organom omogočil boljšo primerjavo podatkov med jurisdikcijami.

Temeljno načelo se ni spremenilo. Transakcije med povezanimi osebami morajo biti ovrednotene tako, kot bi bile med neodvisnimi podjetji v primerljivih okoliščinah. Spremenilo pa se je okolje, v katerem je treba to načelo uporabljati. Skupine poslujejo na več trgih, dobavne verige so kompleksnejše, poslovni modeli se hitreje spreminjajo, davčni organi pa imajo na voljo več podatkov kot kadar koli prej.

2. Zakaj zgodovinski primerljivi podatki niso vedno dovolj

Pandemija, vojna v Ukrajini, sankcije, spremembe trgovinske politike in preoblikovanje dobavnih verig so pokazali, kako hitro se lahko spremenijo gospodarske okoliščine. Družba, ki je pred nekaj leti poslovala z običajno donosnostjo, se lahko zaradi višjih stroškov prevoza, motenj v dobavi ali zmanjšanega povpraševanja znajde v izgubi.

V takšnih razmerah primerjalna analiza, pripravljena na podlagi preteklih podatkov, še vedno predstavlja pomembno izhodišče, vendar ne daje samodejnega odgovora na vprašanje, kakšna donosnost je primerna v spremenjenih okoliščinah.

Ključno je razumeti, zakaj je prišlo do odstopanja in kdo bi moral glede na pogodbeno razporeditev ter dejansko prevzemanje in obvladovanje tveganj nositi njegove finančne posledice. Pri tem je treba upoštevati funkcije posameznih družb, uporabljena sredstva, prevzeta tveganja in dejansko ravnanje strank.

Če se poslovni model bistveno spremeni, ni dovolj zgolj posodobiti primerjalne analize. Ponovno je treba preveriti, ali izbrana metoda določanja transfernih cen, preizkušena stranka in kazalnik dobičkonosnosti še vedno ustrezajo obravnavani transakciji.

3. Večja povezanost davčnih podatkov povečuje tveganje neskladij

Regulativne zahteve se širijo, podatki, ki jih podjetja že poročajo različnim organom, pa se vse pogosteje obravnavajo skupaj. Globalni minimalni davek v okviru drugega stebra (Pillar Two) za skupine, ki sodijo na njegovo področje uporabe, uvaja minimalno efektivno davčno stopnjo v višini 15 %. Njegova uporaba zahteva dodatne podatke in lahko vpliva na način, kako skupine organizirajo davčno poročanje ter spremljajo svoje rezultate.

Na področju transfernih cen je pomemben tudi pristop Amount B v okviru prvega stebra (Pillar One). Ta predvideva poenostavljen pristop k določanju tržnega nadomestila za določene osnovne trženjske in distribucijske dejavnosti. Pristop je vključen v smernice OECD, njegova praktična uporaba pa je odvisna tudi od tega, kako ga posamezne jurisdikcije izvajajo. OECD – Pillar One, Amount B.

Posebno pozornost zahtevajo storitve znotraj skupine, finančne transakcije in neopredmetena sredstva. Pri storitvah mora biti mogoče dokazati, da je prejemnik od njih imel gospodarsko ali poslovno korist. Pri neopredmetenih sredstvih pa zgolj pravno lastništvo ne zadostuje za utemeljitev pripadajočega donosa. Pomembne so dejanske razvojne, izboljševalne, vzdrževalne, zaščitne in izkoriščevalske funkcije, znane kot analiza DEMPE.

Davčni organi lahko podatke iz dokumentacije o transfernih cenah primerjajo z računovodskimi evidencami, carinskimi deklaracijami, obračuni DDV, davčnimi odtegljaji in poročili po državah. Če so podatki med seboj neusklajeni, lahko tudi vsebinsko utemeljeno določanje transfernih cen postane predmet dodatnih vprašanj. Zato usklajenost podatkov ni več zgolj administrativna naloga, temveč del obvladovanja davčnih tveganj.

4. Umetna inteligenca: več nadzora, vendar ne manj strokovne presoje

Umetna inteligenca in napredna analitika lahko pomembno spremenita pripravo dokumentacije, primerjalne analize in izvajanje davčnih nadzorov. Orodja lahko obdelujejo velike količine transakcijskih podatkov, prepoznavajo nenavadna odstopanja in pomagajo pri iskanju primerljivih podjetij. Tudi davčni organi uporabljajo vedno naprednejša informacijska orodja, čeprav se njihova dejanska uporaba med jurisdikcijami razlikuje.

Za podjetja je pomemben premik od občasnega preverjanja k rednemu spremljanju. Če se donosnost družbe, ki opravlja rutinske distribucijske funkcije, med letom bistveno oddalji od pričakovane ravni, je smiselno vzrok preveriti takoj. Čakanje na konec poslovnega leta lahko pomeni, da se odstopanje ugotovi šele takrat, ko so možnosti za pravočasno ukrepanje že omejene.

Vendar tehnologija sama ne zagotavlja pravilnega rezultata. Umetna inteligenca lahko prepozna vzorec ali označi transakcijo, ki odstopa od drugih, ne more pa brez ustreznega poslovnega konteksta zanesljivo presoditi, zakaj je do odstopanja prišlo in ali je davčno pomembno.

Kakovost rezultatov je neposredno odvisna od kakovosti vhodnih podatkov. Ti so pogosto razpršeni med računovodskimi sistemi, pogodbami, organizacijskimi shemami in analizami funkcij ter tveganj. Pred uvedbo avtomatiziranega spremljanja je zato treba urediti podatkovne vire, zagotoviti njihovo primerljivost in jasno določiti odgovornost za preverjanje rezultatov.

5. Transferne cene kot del poslovnega odločanja

Transfernih cen ni smiselno obravnavati ločeno od poslovne strategije. Sprememba dobavne verige, prenos funkcij med družbami, ustanovitev novega centra skupnih storitev ali razvoj nove tehnologije lahko vplivajo na razporeditev funkcij, tveganj in dobička znotraj skupine. Posledice za transferne cene je zato treba oceniti že pri načrtovanju takšnih odločitev, ne šele ob pripravi dokumentacije.

Finančna funkcija ima pri tem pomembno vlogo. Z rednim spremljanjem rezultatov, povezovanjem računovodskih in davčnih podatkov ter pravočasnim prepoznavanjem odstopanj lahko pomaga preprečiti neskladja, ki bi se sicer pokazala šele med davčnim nadzorom.

V prihodnje konkurenčna prednost ne bo izhajala zgolj iz hitrejše priprave dokumentacije ali uporabe naprednejših orodij. Pomembnejša bo sposobnost podjetja, da razume ekonomsko vsebino svojih transakcij, dosledno spremlja njihove rezultate in sprejete odločitve podpre z ustreznimi podatki.

Načelo neodvisnega tržnega razmerja ostaja temelj določanja transfernih cen. Spreminjajo pa se zahteve glede dokazovanja, hitrost sprememb poslovnega okolja in možnosti nadzora. Podjetja, ki bodo transferne cene pravočasno vključila v finančno upravljanje in obvladovanje tveganj, bodo lažje utemeljila svoje cenovne politike ter se učinkoviteje odzivala na vprašanja davčnih organov.